Unška koliševka, grad Haasburg

Pot: Vrsar, Poreč, Planinsko polje, grad Haasburg, Unška koliševka

Oddih v hotelu se je končal in čaka naju še pot proti domu. Mimogrede se ustaviva v Poreču. Presenečena sva, ker na glavnem parkirnem prostoru pobirajo tudi v zimskih mesecih 2€/uro. Najdeva drug parkirni prostor ter se na hitro sprehodiva po praznem mestu.

Seveda ne moreva mimo Červara in nama ljubega porta Busola (imenovanega tudi Hawaii). Popijeva kavo in obujava spomine na lansko leto, ko sva se tukaj sončila in kopala.

Nadaljujeva proti Uncu, kjer zapustiva avtocesto. Usmeriva se proti Planinskemu polju. To področje je še iz najine strani povsem neraziskano in v prihodnosti bova odpravila to liso najinega poznavanja Slovenije.

Najdeva grad Haasburg (Hošperk), parkirava in greva do Unške koliševke – udornice.

Po slabih dveh kilometrih prideva do jame. Dan danes ni preveč sončen, pot do dna jame pa je spolzka in strma, zato jo preloživa na drugič. Najdeva pa rove, ki izvirajo iz obdobja med vojnama. Gradili so jih italijanski vojaki. Nekaj si jih ogledava. Nekaj jih je malo poplavljenih, zato bodo ostali za drugič.

Rovi imajo tudi dva izhoda na stran jame, ki nudita lepe poglede na sicer zaraščeno jamo.

Vrneva se k gradu in opaziva smerne table še za jamo Škratovko. Seveda jo obiščeva.

Ob njej so zgradili pravo malo škratovo mesto.

Okolica gradu Haasberg (Hošperk) je lepo negovana, grad pa najbrž ne bo nikoli obnovljen. V svojih najlepših letih je bil to najmogočnejši baročni dvorec na Slovenskem.

Svoj obisk na gradu še označiva z enim najdenim Geocachom, nato pa se preko Planinskega polja odpraviva proti domu.

Pazin z okolico

Pot: Vrsar, Pazin, Gračišće, Slap Sopot, Pičen

Zjutraj se odpeljeva v Pazin. Sprehodiva se mimo Pazinskega Kaštela,... 

... prečiva most čez sotesko in se spustiva do Pazinske jame. Pot se spušča slabih 200 m globoko. Na koncu lahko vidiš brezno vhoda v jamo.

Za obisk jame se je potrebno predhodno naročiti, saj obisk poteka z jamskimi vodniki in posebno opremo. Seveda samo v letnem času.

V bližini mesta je še Pazinski Krov – to je kaskadni slap reke Pazinščice. Poleti je tukaj priljubljeno kopališče.

Nadaljujeva do mestece Gračišće. Prijetno mestece z lepim razgledom po centralni Istri.

Namenila sva se obiskati Benkovski slap. Slap v času najinega obiska skoraj ni imel vode, zato sva si samo ogledala pečino, s katere voda pada v globino. Slap je od glavne ceste oddaljen le pičlih 100m.

Nadaljujeva do naslednjega slapu – Slap Sopot. Morda bova tukaj imela več sreče.

Res je tukaj več vode in slap je res lep. Ko prideš do rečice, ki jo prečka Napoleonov most, sploh ne pričakuješ, da je na drugi strani slap, ki pada skoraj 30 m v globino. Slap je lep in je prav fotogeničen.

Vračava se nazaj proti Vrsarju, po poti pa obiščeva še kraj Pičen. Leži na vzpetini nasproti Gračišću. Mestece je do polovice obnovljeno,...

... druga polovica pa bo terjala še precej dela.

Iz mesteca je pogled po Istri res impresiven.

Zvečer spet koristiva bazen in savno, po večerji pa obvezen sprehod. 

Vrsar

Zjutraj je bilo blizu nič stopinj, saj so bile luže na cesti zmrznjene. Pred odhodom si ogledava še lovsko kolibo, ob kateri sva spala.

Ker v hotel ne smeva priti prekmalu, si pred vstopom v Vrsar ogledava še Park skulptur Džamonja.

Park skulptur Dušana Džamonje se nahaja na Valkaneli, tik preden zapustite Vrsar, če odhajate v smeri Funtane oziroma Poreča. »Kulturna atrakcija«, park skulptur, se razteza na hribčkih nad morjem, na skorajda 30 tisoč kvadratnih metrih površine. Vstop na »kultivirane zelenice« je za vse obiskovalce, in sicer že od odprtja centra, od leta 1981, brezplačen.

V mestu Vrsar se najprej povzpneva na razgledni kamniti vrh. Tudi tukaj so imeli kamnolom marmorja.

Z vrha je lep razgled na Vrsar in okolico.

Mesto krasijo različne kamnite skulpture.

Povzpneva se po ozkih ulicah, mimo kipa Cassanove, ki je v mestu živel v letih 1743-44, in osvajal brhke meščanke.

Ogledujeva si zanimive fasade in ozke ulice. 

Popoldan se namestiva v hotelu Pineta, kjer bova bivala dva dni. Namestitev dobiva v sobi z romantičnim pogledom na mesto.

Privoščiva si bazen in savno. Po večerji greva še na nočni sprehod po mestu. 

Tokrat spiva pod zidano streho.

Od Vižul do Limskega kanala

Pot: Vižula, svetilnik Marlera, Vodnjan, Bale, Limski kanal

Zjutraj naju prebudijo dežne kapljice, ki trkajo ob streho kombija. Prav prijetno se je obrniti v postelji in potegniti še pol urice.

Ko končno le vstaneva in pozajtrkujeva, se odpraviva proti arheološkem parku Vižula.

Vižula pri Medulinu je bila naseljena od neolitika pa vse do srednjega veka. Najpomembnejša je bila rimska vila, ki se je od obale terasasto dvigala.

Oblečeva dežne jakne in se odpraviva okoli polotoka.

Nadaljujeva proti skrajnemu jugovzhodu Istre, kjer za varnost plovbe skrbi svetilnik Marlera.

Kot v glavnem vsi svetilniki na Hrvaškem, je tudi ta predelan v turistične namene. Tako priča tablica nad vrati – zgleda pa ne ravno urejen. Verjetno objekt z okolico uredijo tik pred turistično sezono.

Je pa zemlja tukaj videti zelo rodovitna, saj so obdelana polja čisto do morske obale. Tudi v tem deževnem dnevu pridne roke delajo na polju.

Najin naslednji cilj je Vodnjan. Sprehodiva se po mestecu in si ga ogledava.

Vodnjan je mesto postal šele leta 2003. Vodnjanska »glavna« cerkev, stolnica svetega Blaža, je največja v celotni Istri. Nekoliko metrov stran od cerkve stoji zvonik, ki je najvišji v Istri. 

Mesto je dobesedno prepojeno s sakralno preteklostjo, v mestu je na ogled več kot 300 svetovno znanih cerkvenih relikvij, med njimi tudi mumificirana telesa treh svetnikov.

V bližini mesta najdeva Park Kažunov.

Park Kažunov je bil odprt, da bi se videl in ohranil poseben način gradnje te tipične kamnite stavbe. Kažun je enosoben, s krožnim tlorisom in stožčasto streho.

Nadaljujeva proti kraju Bale. Arhitektura v kraju naju resnično preseneti.

Odpeljeva se do gradu Dvigrad. Ruševine pričajo, da je bilo tu res nekoč mesto. Danes se trudijo z obnovo, ki pa še ne bo tako hitro končana. Vsekakor pa je grad vreden obiska.

Dan se poslavlja in ogledujeva si mesta za prenočevanje. V zatrepu Limskega kanala je sicer mirno, a se kljub temu odločiva za par kilometrov oddaljeno lovsko kolibo “Draga”, ki jo opisujejo na P4N. Nisva razočarana in v popolnem miru dočakava nov dan.